Soseda

| objavljeno v kategoriji Gašperjev blog

Soseda


Dobri medsosedski odnosi so ključ do dobre sosedske zabave, naj se sliši še tako čudno in plehko. Bistvo je v tem, da so redki, redki so zaradi tega, ker nam je navadno bolj pogodu, če sosedu uspehi in sreča niso prav blizu. Kot pravi stari slovenski rek, če nam crkne krava, naj sosedu vsaj dve.

Naj vam povem eno lepo o sosedu, zgodbo o sosedovem vinu, ki je in mu tudi privoščimo, da bi bilo dobro. Prvič sem slišal zanj pred kakima dvema letoma, ko me je predvsem šokirala in s skepso navdala visoka cena. Vina takrat nisem imel možnosti poskusiti in glede na visoko ceno nisem imel niti posebne želje. In se srečamo. Povsem po naključju v dobri samoborski restavraciji, ko jih poslušam in mi dajo poskusit. Na prvo žogo so bili občutki povsem pričakovani, v smislu sosedske ljubezni. Nič posebnega. Čakam. Tretji požirek je obetal, vino se je odpiralo, konec je bil krasen. Sosedje znajo delati dobra vina. In znajo narediti takšno, ki ni pretenciozno, in takšno, ki traja. Nevina 2010 je krasno belo vino iz hrvaške Istre in dokazuje, da je zgodba uspešna tudi, ko gre za kapital, ki vstopi v vinsko igro.

Ernest Tolj je izjemno uspešen hrvaški podjetnik, ki se je odločil, da strast do vina prenese še na lasten projekt, v katerega je vložil ogromno denarja. Po navadi se vstopi bogatih podjetnikov v ta posel ne končajo dobro, saj ti ljudje v neki točki strast zamenjajo s pričakovanji donosov. A v vinski branži je doba vračanja investicije dosti daljša kot v nekaterih drugih poslih. Tukaj, se mi zdi, gre za drugačno zgodbo, saj Ernest goji res veliko ljubezen do vina, projekt je zastavil izjemno pametno, ne nazadnje tudi zelo drzno. Takoj na začetku je k sodelovanju povabil enega najbolj nanih svetovnih enologov, ki projekte, pri katerih sodeluje, skrbno izbira, Michela Rollanda. Veliko ime v svetu in skorajšnje zagotovilo, da vino prejme visoko Parkerjevo oceno.

Saints Hills so trije vinogradi, dva v Dalmaciji in eden v Istri. V Istri pridelujejo belo vino, sestavljeno iz dveh tretjin malvazije in ene tretjine chardonnayja. Kot omenjeno: izjemno subtilno vino za dolge proge in ne za tiste, ki si želijo mišic in hvalisanja. Potrebuje čas. Dingač je izjemen. Veliko rdeče, ki ima status v hrvaškem vinogradništvu in nekako celo strahospoštovanje, saj je dingač vedno veljal za veliko vino, tudi takrat, ko to ni bil. Problem je v previsokih obremenitvah po trsu in prezreli fazi grozdja ob trgatvi. Pomeni, da so običajno trgali prezrelo grozdje, ki pa še ni imelo polifenolne zrelosti. Sliši se konfuzno, vendar rezultat je bil: rdeče vino zelo visokega alkohola in zelenih taninov. Saints Hills dingač 2009 je drugačen. Drugačen je bil že na začetku, ko so postavljali vinograd, drugačen je bil, ko so določali obremenitve trsov, in drugačen je v kozarcu. Ko je Ernest določil, da morajo biti trte nizko obremenjene in da je treba porezati odvečno količino grozdja in ga pustiti na tleh v vinogradu, se je zbudila vas in z župnikom na čelu določila, da gre za skorajšnjo naravno katastrofo in da je v vasi hudič, ki meče grozdje trt. Nisem prepričan, ali je župnikov blagoslov vinograda pomagal ali pa je imel hudič prav. Alkohol je sicer visok, saj je bil letnik 2009 zelo bogat, a ima krasno kislino in mehke, žametne tanine. Veliko vino. Vino svetovnih nazorov, ki gre brez problema na prav vsako vinsko karto najboljših svetovnih restavracij. Komaj čakam na njihov plavac. Po tem, kar sem do zdaj slišal in poskusil, bo še kako zanimiv.

Članek v izvirniku - PDF

Avtor: Gašper Čarman
Objavljeno v Slovenskih novicah 17. 3. 2012 v prilogi Okusi

powered by Disqus