Poletno, a resno

| objavljeno v kategoriji Članki



Poletno, a resno

 

Dejstvo je, da je letni čas močan faktor pri vinskem izboru, celo tako zelo, da nam nekdaj najljubše vino lahko v danemtrenutku sploh ni všeč. Sliši  se čudno, vendar navedena teza demantira našo kritiko vinarja, saj si težko predstavljam enormno navdušenje nad bogatim rdečim vinom s 14,9 odstotka alkohola ob kosilu pri 35 stopinjah, nekje na prekrasni lokaciji ob kratki, a sladki slovenski obali. Pri 35 stopinjah pač bogato rdeče vino ne paše in pika. Takrat se je najlaže jeziti na vinarja, a njegovo sporočilo se glasi: počakaj pet mesecev, prižgi kamin, speci kos mesa in takrat kritiziraj. Ja, prav ima, takrat bo vino dobro, čeravno meni rdeča vina s previsokim alkoholom ne prijajo niti ob sedmih kaminih in še tako dobrem bifteku. Eleganca je tista, ki multiplicira priložnosti, ko nam je vino všeč, ne mišice z visokim alkoholom, te navdušijo redko. To pišem, ker sem si ves teden želel poskusiti dobro hranjeno bogato macerirano belo vino, želel sem si ga od začetka dopusta in danes sem ga odprl. Večerja je bila prekrasna, kozarec pravilen, vino sicer prihaja iz kleti maceratorskega superzvezdnika, staro je 12 let, a mi ni steklo. Buteljka je ostala napol polna, kar je za vino nehvaležna informacija.
Ne bodi len sem novo priložnost ponudil, jasno, mehurčkom. Verjetno si kateri od vas cinikov ta trenutek misli, spet tisti vintičblandeblangrankrušikimikišampanjec, a žal je misel napačna. Trenutno resnično uživam v kakovostnem rdečem penečem se vinu, kot piše na etiketi, ki deluje izjemno harmonično. Neverjetna harmonija sladkorja, kisline, telesa in alkohola. Deluje lepo, kot se za vino spodobi, to, da je rdeče in harmonično, pa je kratko malo spektakularno. Redka so peneča se rdeča vina na svetu, ki so pitna. Ja, prav ste prebrali: pitno peneče se rdeče vino je redkost. V mojem kozarcu je trenutno chateau intanto s posestva Jazbec, izjemno delo hrabrega para s Krasa, ki teranu dajeta novo dimenzijo. Uau!
Prav tako navdušujoč je bil pred dnevi Haut de Pontet Canet, drugo vino hitro vzpenjajočega se chateauja v Bordeauxu. Pontet Canet je v lasti znamenite družine Tesseron iz francoske pokrajine Cognac, kjer so s svojimi konjaki že pokazali zobe konkurenci, zdaj pa to počno z bordojskim posestvom, kupljenim pred skoraj 20 leti. Alfred Tesseron je neprekosljiv perfekcionist, ki se je leta 2004 odločil, da svoj Pontet Canet popelje na biodinamično cesto. Uf, kakšne rezultate je dosegel, za letnik 2010 so mu nekateri kritiki pripisali 98–100 točk na stotočkovni lestvici. Pred slabim mesecem sem ga v Bordeauxu poskusil, bil je fin. Ja, fin je najbliže temu, kar mi je to subtilno, prefinjeno, elegantno vino ponudilo. Fino velik. Ko pride na trg, tam nekje konec leta 2012, bo cena po moji oceni presegla 300 evrov in to je vsota, ki je nedostopna večini vinskih ljubiteljev, in izbor drugega vina chateauja je več kot dobra odločitev.
Problem novih trgov, predvsem Kitajske, je v tem, da so cene najboljših svetovnih vin dvignili do meje, ko si jih preostali svet težko privošči. Chateauji v Bordeauxu se tega zavedajo: jasno, da radi prodajajo po visokih cenah, kdo pa ne bi, in hkrati ponujajo druga vina (po angleško second wines), ki po kakovosti ne zaostajajo toliko kot po ceni. Haut de Pontet Canet, drugo vino Ponet Caneta, je na trgu skoraj 80 odstotkov cenejši od moje napovedane cene letnika 2010.
Ta rdeči bordojec je bil več kot odličen, skoraj ga ne moreš nehati piti. To ni reklama za alkohol, saj je steklenica za dva zdravniško potrjeno priporočljiva. Nisva se mu mogla upreti, po moje zaradi biodinamike. Biodinamike in perfekcionizma v kleti.
Seveda ni šlo brez moje najljubše sorte: tokrat je bil izbor redka steklenica Simčičevega modrega pinota letnik 2002. Če se ne motim, je to prvi letnik modrega pinota iz kleti Marjana Simčiča. Nepozaben, bogat nos tistih smrdljivo všečnih arom podrasti, tobaka, cedre, zrelega črnega sadja in v ustih šarm žametnih taninov. Izjemno bogato vino, še vedno v zelo dobri kondiciji, in če imate steklenico ali dve, počakajte še kako leto ali dve. Padel ne bo, lahko ostane na tej ravni ali celo dodatno preseneti.
Sklenil bom z lahkotno poletno resnostjo. Kabola eko malvazija 2010. Ojoj, končno malvazija, ki ni podobna vsem svojim sestram iz hrvaške Istre. Piqentum me je pred časom izjemno navdušil z malvazijo, tokrat kabola. Težava trendovskih vin je v tem, da se stil izjemno uniformira, kar je za popularizacijo dotičnega vina in regije zelo pomembno, ampak za raznolikost in šarm smrt. Če letujete na Hrvaškem, je ta malvazija nujen izbor, ne bo navdušila na prvo žogo, ampak zadnji požirek bo klical po še. Večina v stilu sestrskih malvazij, če jih lahko tako imenujem, je zelo dobrih, vendar me po nekaj poskusih zdolgočasijo. Predstavljajte si sprehod po vasi, kjer na cesto prav iz vseh hiš prihajajo identična dekleta. Kaj storiti? Jaz bi pospešil korak in stopil do naslednje vasi.

 

Članek v originalu - PDF

powered by Disqus