Staranje

| objavljeno v kategoriji Članki



Staranje

Nekateri se staranja boje, nekateri se ga veselijo, spet tretji ga želijo preprečiti na tak ali drugačen način in četrti ga ne priznajo. Redko prinaša srečo: si predstavljate nekoga, ki se veseli staranja svojega avtomobila, ali pa nekoga, ki se veseli staranja zelenjave v hladilniku. Največkrat se tega ne veselimo, ampak veselimo se zastaranja, prometnih prekrškov, jasno. In še nečesa se lahko res iskreno veselimo: staranja vina. Saj poznate tisto, jaz sem kot vino, starejši sem, boljši sem, stara, že malce iz mode, pohvala večno mladih gospodov. Vprašanje sledi: kot katero vino? Dejstvo je, da zgolj starost vina ni zadosten razlog za veselje, saj staranje napačne steklenice ne prinaša rezultatov. Dostikrat se mi zgodi, da me ljudje peljejo v svojo vinsko klet, kjer imajo izjemno zbirko starih vin, po njihovem mnenju po navadi neprecenljive vrednosti. Prva informacija, ki me ob takem ogledu najprej zanima, je, ali imajo le posamezne steklenice ali recimo po karton, saj je ob multiplikaciji takoj jasno, da si jih je nekdo želel starati. Žal so ti primeri redki in je večkrat ogromno različnih steklenic, in še to po navadi ne več kot ena. Klasično staranje poslovnih daril, ki so bila izbrana na horuk in niti ne podarjena, da bi jih starali. Navadno starajo tudi kar zajetno število penin, s pripombo, da štejejo tudi po dvajset let. Ja, dvajset let že, ampak problem je, ker so zadnjih osemnajst let povsem zanič. Penina se redko stara, resnično redko; če želite sta rati penine, potem potrebujete nasvet strokovnjaka, katere starati in katere ne. Vsega, kar ni pridelano po klasični metodi, se pravi z vretjem v steklenici, sam ne bi nikoli staral, vsega, kar je ceneje kot 10 evrov, prav tako ne, ampak le resne penine in šampanjce, ki so odležali vsaj šest let na kvasovkah.
Pri vinih je staranje malce bolj prijazno do množice. Načeloma se starajo velika vina, tista, za katera se je vinogradnik že v vinogradu odločil, da bodo trajala dolgo, tista, za katera je trte malo obremenil, in tista, ki imajo zadosti strukture in izraženo kislino, da bodo staranje zdržala. Tista vina imajo srečo, še večjo srečo pa imajo pivci, ko si odprejo takšno steklenico po desetletju ali več. Starajte tista vina, da ko popijete požirek in ga čutite v ustih še vsaj deset sekund po tistem, ko steče po grlu. Takšno vino pozabite v kleti, takšno vino ima strukturo in bo prinašalo srečo še dolgo. Drug preprost nasvet je, da se stara ne prevroče letnike, letnike, ki so pustili vinu višjo kislino, starajte letnike, v katerih vina delujejo vertikalno.
Pred kratkim smo odprli kar nekaj starih steklenic, ki so me neverjetno navdušila. Mlečnikov chardonnay 1997, fenomenalen, dolg, eleganten, šardonejevski, ohranil je vso lepoto, ki mu jo je Valter takrat omogočil v vinogradu. Movijino veliko belo 2004, eno največjih slovenskih vin, ki sem jih pil v življenju. Magnum je bil, tako dober, da je omizje utihnilo. Najboljši burgundci bi se s strahom primerjali s to belo mojstrovino. Cristal 2000 ima predznak snobovskega šampanjca, a je bil vse prej kot to. Bil je verjetno najboljši cristal v mojem življenju, eleganten, čist, zrelostno harmoničen in predvsem perfektno hranjen. Tako dober, kot je bila priložnost. In za konec rdeča sorta, za katero pravijo, da je ni moč pridelati v Goriških brdih. Marjan Simčič, cabernet sauvignon 1997. Štirinajst let star, a v tako dobri kondiciji, kot da bi prihajal z levega brega v Bordeauxu. Na nosu kava, čokolada, cedra, zrelo črno sadje, v ustih bogat, mehkih taninov, s šarmantim koncem. In veste, kaj si ob takih velikih starih vinih vedno mislim? Zakaj nisem staral več steklenic, saj je to daleč najcenejša pot do uživanja velikih vin.

 Članek v originalu - PDF

powered by Disqus