Vino, prijatelj in ljubice

« Nazaj

Nasmeha na obrazu nikakor ni mogel skriti, prostor je ob pozni nočni uri zapustil prav tako hitro, kot je odgovarjal na prejeta sporočila. Njegov zadnji pogled proti prijateljem je bil skrivnosten, pozdrav iskren, a le redki so resnično vedeli, kam gre. Ko je vstal od mize, je nastala rahla tišina. Pogledi so ga spremljali prav do izhoda in v trenutku, ko je zaprl vrata, so se začela ugibanja. Pa ja ni šel domov, gotovo je bil povabljen še na kak žur, so bili vsi zvedavi, ena od pripomb, ki je celo malce zmedla tok pogovora, je bila: »Mislim da je šel k ljubici.« Prišla je seveda iz ženskih ust. Ženske berejo. Ne potrebujejo besed, potrebujejo le trenutek, pogled v oči, in vedo. V hipu sta dva njegova prijatelja odvetnika (prijatelj odvetnik je tisti, ki pozna resnico in jo v dobro svojega varovanca spretno odkriva ali prikriva) začela z izgovori: »Domov, domov, saj vidiš da je utrujen.« In: »Vse dni dela, potrebuje počitek.« Le redki za mizo so jima nasedli. Ugibanja so se, tokrat potihoma, nadaljevala, in ko se je zbrana družba znova prepustila plesnim ritmom, je on, nekaj kilometrov stran, pritisnil na zvonec. Na vratih se je prikazala visokorasla lepotica dvajsetih let, nasmejana in odkrito vesela. On ji je, po vljudnem pozdravu in poljubu, v roke potisnil steklenico in vrata so se zaprla. Ni bilo prvič, niti drugič, niti tretjič. Luka pač ne gre domov. V bistvu gre domov, samo ne k sebi. Gre tja, kamor prispe večina njegovih kratkih večernih sporočil. Ali pa gre tja, kjer je doma prijazna lepotica, s katero se pogovarja, medtem ko njegovi prijatelji veselo plešejo in se zabavajo. Vedno pusti za seboj vprašanja, vedno je v zgodbi kanček skrivnosti in največja skrivnost, predvsem za njegove moške prijatelje, je do nedavnega bila – le kako mu to uspe. Na moje neposredno vprašanje mi je Luka ponudil zelo direkten odgovor: »Gašper, zelo preprosto je, vino jim ponudim, še bolje, ponudim jim šampanjček. Saj dobro veš, da s pivom težko narediš vtis na ženske. Z vinom vedno uspe.« Glasnemu krohotu je sledilo spoznanje, kako preprosta je resnica. Kako preprosta je pot do cilja, saj se v ego dobi, kjer si le redki posamezniki upajo sklepati kompromise in le redki popustijo lastnemu egu, v dobro partnerjevega zadovoljstva, vsi ostali sprašujejo, kako bi našli partnerja. Najsi bo za dolgo zvezo ali le za eno noč. Če odmislimo pare, ki spretno krmarijo med čermi, kot sta ženski cosmo, kjer je lepo opisano, da niso vsi moški pravi, ali moški plejboj, ki s svojimi retuširanimi lepoticami, na katerih celulit, gubice in mozoljčki ne obstajajo, kjer so vse punce tako preproste in dostopne, da se vsaj polovica bralcev v trenutku prelevi v njihovega spremljevalca. Če odmislimo te pare, nam ostanejo samski in večina njih vsaj med zabavo ob koncu tedna razmišlja o nekom. O nekom, ki naj bi bil tako nedostopen, o nekom, za kogar nihče ne ve, kako se ga/jo osvoji. In tu pride Luka s povsem preprostim odgovorom: vino. Z vinom vsak vikend doseže tisto, kar nekateri s pivom poskušajo vse leto. Prijatelj ga je opisal: »Luka je kot Ronaldinho, izredno malo prostora potrebuje, da naredi čudež.« Z vinom seveda.

Članek v PDF formatu