Dilema

« Nazaj

Pred kakim tednom sem bil v krasni zamejski restavraciji, ko mi je nadvse simpatična lastnica prinesla steklenico vina in zanj zatrdila, da je pa res naravno. Za vinarja sem slišal, pil njegovih vin še nisem, fajn si rečem, pač naravno, kaj bi bilo lahko sploh še lepšega. Mogoče me je zmotila opazka, da sam zase pravi, da je res naraven. Hm, kaj nam hoče povedat, da on je, ali da preostali niso. Poskusimo … jah, v trenutku sem bil totalno besen! Veste, on je pa res naraven, je še vedno odmevalo v mojih ušesih, ko sem pil to vino z napakami. Vinarja niti vina ne bom omenil; bil je tipičen predstavnik nove lige, ki za tako imenovanimi belimi maceriranimi vini skrivajo svoje neznanje in s tem zavajajo potrošnike. Bela vina z dolgo maceracijo so izjemnega pomena predvsem za primorski del Slovenije in sovražim, ko papige prodajajo neznanje in iz nas delajo kretene.
Tisti, ki zase govori, da je najbolj naraven, navadno to ni. Tisti, ki dela naravna vina, pusti presojo pivcu. In je tiho. Ravno tako je z gostinci. Povejte mi, ali je treba slovenskim najboljšim gostincem obešati na veliki zvon, da prodajajo bio. Pa kaj naj bi sploh prodajali drugega. Strup morda. Normalno je, da vsak gostinec, ki želi najbolje svojim gostom, kupuje najbolj naravno in bio. Eno restavracijo res dobro poznam, v njej jem vsak dan že dvajset let in roko dam v ogenj, da bi v njej jedli nekaj, kar ni naravno. Poznam še vsaj dvajset slovenskih gostiln, z lastniki katerih sem prijatelj in tudi za njih bi dal roko v ogenj, da kupujejo samo naravno. In nihče od njih ne govori, da je naraven. Saj drugače bi bila parkirišča povsem prazna. Stvar je zelo preprosta: ali mislite, da je tisti, ki govori, da je zelo bogat, resnično bogat? Ali morda tisti, ki govori, da ima veliko žensk. Po moje ga nobena niti ne pogleda. Ravno tako je z vinarji, ki za sebe trdijo, da so naravni: vsa vina so naravna, če le nimajo napak.
Pred nekaj tedni me pokliče drag prijatelj iz Zagreba in me povabi na večerjo. Rekel je samo: »Dragi Gašper, začeli bomo s salonom 96 in končali s château d'yquem 61«. Uf, v trenutku sem spremenil načrt in se že veselil tega doživetja. Bilo je nepozabno, resnično nepozabno. Večerjo smo začeli s šampanjcem salon 1996, ki je bil tako perfekten, da me je skoraj vrglo s stola.
Nadaljevali smo z dom perignonom 1971. Še nikoli nisem pil tako starega šampanjca in ta je bil nepozaben. Zapisal sem: »Barva je bakrena. Na nosu kava, čokolada, cimet, lešniki, mocca. V ustih še živo. Lepa kislina. Dolg, čokoladen. Zelo mehak, a nič oksidiran. Rumov lonec. Pusti čista usta, popolno presenečenje. Top.
To je bil le uvod. Za nadaljevanje smo imeli bonneau du martray corton charlemagne 1995. Prva steklenica ni bila perfektna, a druga. Aroma čista, odprta, zrelo sadje, jabolka, zelišča, timijan … v ustih neverjeten. Čist, eleganten. Ful, ful, ful dolg. Lepa kislina, perfekcija. Potem je Marjan Simčič ponudil svoj chardonnay 98, ki je več kot navdušil. Pustil sem ga v kozarcu skoraj do konca večerje in vsako minuto je bil boljši. Barva bogata, intenzivna, globoka, skoraj jantarna. Arome zrelega sadja, cimeta, nageljnovih žbic. Usta polna, neverjeten okus. Zelo mineralen, top, sem zapisal. Res je bil neverjeten, v finišu je celo prehitel Francoza in vse za mizo popolnoma prevzel. Ponosen sem bil na Marjana.
Sledila so rdeča. Dva bordojca, oba iz prve lige. Chateau latour 1995, prvokategornik, ki se mu klanja ves svet in novodobni bogataši plačujejo mastne denarje, da ga lahko pijejo. Na listu sem zapisal: »Čista perfekcija. Adijo. Težko opisati. Arome črnega ribeza, robid. Usta čista, dolga, lepa kislina, žametni tanini. Abnormalno. Top of the top. Na koncu malo živalskih arom.«Chateau lafite rotchild 1995 je bil malce zaprt. Usta perfektna, dolg, lepi tanini, žametni. Je bilo dobro vino, ampak dosti pod nivojem tatourja. Sledila sta še dva velika bordojca, tokrat letnik 1983. Chateau lynch bages je bil za mnoge vino večera. Zapisal sem naslednje: »Zelo kompleksen vonj. Mineralno na okusu. Dolg okus, še vedno taničen. Se odpira. Neverjeten. Žameten, vino, ki mu ni para. Družba je tiho, samo hvalimo. Popoln, joj, joj, joj. Ima eleganten sladek dotik, nor. To vino je eno najboljših, ki sem jih poskusil.« Njegov partner je bil še eden iz prve lige, mouton rotchild 1983. Na nosu je bil malce zaprt, odrezan. Zdelo se mi je, da mu moramo dati priložnost. Bil je lep, vendar nič več kot to. Pričakoval sem več. Naslednji udarec: dva letnika 70. Cheval blanc 1970: »Cheval je pa extra. Barva je še vedno živa, rdeča žametna barva. Aroma je direktna in kompleksna. Širok in travnat vonj. Vonj začimb, timijan, majaron, rožmarin, na koncu sladko zrelo sadje. Usta čista. Kislina živa. Dolg pookus, suh, lep. Eleganten, traja in traja.« Na koncu sem dodal, da sploh ne bom več pisal in bom samo užival. I love you, cheval, bi lahko rekel. Drugo vina letnik 70 je bil haut brion, še eden iz najboljših kleti v Franciji. Bil je dober, izjemen celo, vendar smo mu naredili veliko krivico, da smo ga pili za cheval blancom. Vino je bilo veliko, živo, nič starikavo, za oboževat. Cheval mu je spodnesel dodano vrednost. Končali smo z verjetno najbolj znanim sladkim vinom na svetu: château d'yquem 1961. Tu je bil zapis še bolj impulziven, za mnoge malce čuden, za ljubitelje pa le tok misli: »Ne vem, kaj naj rečem. Tako kompleksnega vina, tako širokega, bogatega ne najdeš pod soncem. Aroma široka, kompleksna, na koncu direktna. Delikatna aroma predvsem. Suhe slive, krhlji jabolk, cimet, čokolada, kava. V ustih se aroma ponovi in vino kar traja in traja. Sladko, a ne preveč, usta pusti čista. Še vedno sveže, na koncu šarmantno. Uživam v vsaki kapljici.«
Ker je december in se bliža božič, ne smem pozabiti Božička. ani sem mu pisal na teh straneh in me je, kot vsako leto, tudi takrat presenetil. Božiček, prijatelj moj, hvala za hladilnik. Lepo hladi, samo malo je glasen. Letos bom skromen, so pač taki časi. Prosim te, da ljudem letos prineseš
čut za malenkosti. Saj veš, kriza trka na okno in si ne smemo privoščiti nekaj velikega. Božiček, prinesi ljudem to, da bodo znali ceniti malenkosti. Saj veš: dober med v čaju, svež rožmarin na pašti, aromatično oljčno olje, domače klobase, čisto mizo, sveže pečen kruh, poljub in objem. Ej, Božiček, veš da imamo idealno priložnost, da se vrnemo nazaj k temu, kar je bistveno. Letos se podarja nasmeh. Iskren pogled v oči in nasmeh, to je vse kar si želim. Pozdravi jelenčke!

Članek v PDF formatu